Pridna, vestna in ubogljiva deklica sem bila. Sanje vsakega starša in učitelja. Z lahkoto sem se učila, zraven igrala kitaro in plesala, plesala, plesala. Na avtobusu sem delala domače naloge in se učila, samo da nisem zamudila svojega vsakodnevnega treninga. Med študijem novinarstva sem ples opustila, se posvetila učenju in delu, imela sem štipendijo za nadarjene, predčasno diplomirala z odliko in šla študirat naprej, seveda. S študentskim delom sem pridobivala izkušnje, našla sem se na televiziji, kjer sem se nekaj let vzpenjala od mlajše dežurne novinarke pa vse do turnusne urednice Odmevov.
Nekega dne pa preseneti klic s FDV – iščejo mlado raziskovalko za področje televizijskega novinarstva. Me zanima? Seveda, nov izziv, prihajam! V dveh mesecih sem morala dokončati magisterij in se vpisati na doktorat. Obdobje raziskovanja, pisanja člankov in akademskega dela se je začelo ... Kot asistentka sem delala s študenti novinarstva in v treh letih napisala doktorat. Pri 29. letih sem postala gospa doktorica in docentka s svojimi predmeti na fakulteti. Uživala sem, ko sem stopila v predavalnico, pred zvedave študente, čas se je takrat ustavil. Vsak njihov uspeh je bil moj uspeh, vsaka diploma novo spoznanje in priznanje.
Kmalu sem zanosila in prvič postala mama. Ko je bila hči stara samo eno leto, se je najavil še sin. Tri leta brez ene same prespane noči so seveda pustila posledice, tako fizične kot psihične. In prišel je dan, ko sem si končno spet zaželela postati jaz – ženska, športnica, ne le mama, žena, profesorica in deklica za vse. Fitnes mi je prinesel sprostitev, odklop od napornega delavnika, ki se v resnici nikoli ni končal. Vse več časa sem preživljala med utežmi in na urah skupinskih vadb, hobi je prerasel v nov način življenja. Zasvojil me je Les Mills, postala sem inštruktorica Bodypumpa in Grita, ob koncih tedna sem se izobraževala za inštruktorico fitnesa na Fitnes zvezi Slovenije in neskončno uživala v vsaki minuti. Postajala pa sem vse bolj nesrečna med štirimi stenami fakultetnega kabineta, v akademskih razpravah o abstraktnih in zame vse manj pomembnih vprašanjih nisem več našla smisla, očitki o tem, da sem predobra mama, ker svoja majhna otroka postavljam na prvo mesto, pred kariero, pa so postali nevzdržni. In prišel je trenutek, ko je vse v meni kričalo: DOVOLJ!
Padla je odločitev, ki je presenetila in šokirala mnoge: redni službi za nedoločen čas sem rekla hvala in nasvidenje, odprla svoj s. p. in skočila v nove vode, novim izzivom naproti. Odzivi ljudi so bili različni in pogosto diametralno nasprotni. Polovica je bila prepričana, da se mi je dokončno utrgalo (to, da sem zmešana, so sicer ugotovili že, ko sem se začela resno ukvarjati s fitnesom), druga polovica pa je odkrito priznala, da bi tudi oni radi naredili podobno, ker so nezadovoljni s svojim življenjem, a preprosto ne upajo, »nimajo jajc«. Seveda brez podpore najbližjih ne bi šlo, mož ima redne prihodke, predvsem pa mi je od vsega začetka stal ob strani, čeprav je bila moja odločitev tudi zanj precejšen šok.
Po bitki je vedno lahko biti general. Danes tudi največji skeptiki ugotavljajo, da sem naredila prav. Diham s polnimi pljuči, delam z nasmehom, vsaka ura vadbe ali trenerstva me napolni z novo energijo. Ne le, da končno živim, točno zato sem tudi boljši človek, boljša mama in boljša žena. In živi dokaz, da je vse mogoče, če le želiš in si (za)upaš.